V svetu odraslih se nam velikokrat mudi. Mudi se nam zjutraj, ko odhajamo od doma. Mudi se nam pri oblačenju, hranjenju, pospravljanju in vsakodnevnih opravkih. Prav zato se pogosto zgodi, da otroku nehote naredimo veliko stvari namesto njega. Zavežemo mu čevlje, ga oblečemo, pospravimo igrače, mu podamo žlico, odpremo nahrbtnik. Vse to naredimo iz ljubezni, skrbi in želje, da bi bilo lažje. A otrok se najbolj uči prav takrat, ko mu dovolimo, da poskusi sam.
V vrtcu vsak dan opazujemo, kako pomembni so majhni koraki. Za odraslega je morda nekaj povsem običajnega, da si obuje copate, prime žlico, pospravi igračo ali odnese lonček na mizo. Za majhnega otroka pa je to velik dosežek. Ko otrok prvič sam potegne nogavico z noge, si poskuša nadeti kapo, prime žlico ali se usede k mizi, se v njem gradi občutek: »Zmorem.«
Samostojnost se ne zgodi čez noč. Razvija se počasi, skozi ponavljanje, spodbudne besede, potrpežljivost in zaupanje odraslih. Otrok potrebuje čas. Potrebuje tudi možnost, da mu ne uspe takoj. Ko mu odrasli dovolimo poskusiti, mu sporočamo, da verjamemo vanj. Seveda mu pri tem stojimo ob strani, mu pomagamo, kadar pomoč res potrebuje, vendar mu ne odvzamemo priložnosti, da bi se učil.
V vrtcu se trudimo, da otroke spodbujamo k samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih. Spodbujamo jih, da poskusijo sami jesti, se obuti, pospraviti igračo, prinesti svoj lonček, sodelovati pri oblačenju in se vključevati v drobne naloge, ki so primerne njihovi starosti. Pri tem niso pomembni popolni rezultati, ampak proces. Ni pomembno, ali je čevelj takoj pravilno obut in ali je žlica vedno polna do ust. Pomembno je, da otrok poskuša, vztraja in se ob tem čuti ter da ga odrasli podpira.
Samostojnost pa ne pomeni, da otrok ne potrebuje odraslega. Ravno nasprotno. Otrok potrebuje varno odraslo osebo, ki ga spremlja, spodbuja, usmerja in mu postavlja meje. Potrebuje nekoga, ki mu reče: »Poskusi, jaz sem tukaj.« Potrebuje tudi nekoga, ki mu zna pomagati, ko je zanj pretežko. Največ se otrok nauči takrat, ko odrasli najde ravnovesje med pomočjo in zaupanjem.
Pomembno je, da se zavedamo, da s spodbujanjem samostojnosti ne vzgajamo otrok, ki nas ne potrebujejo več. Vzgajamo otroke, ki počasi razvijajo zaupanje vase. Otroke, ki si upajo poskusiti. Otroke, ki ob majhnih uspehih začutijo ponos. Prav ti drobni vsakodnevni trenutki so temelji za kasnejšo odgovornost, vztrajnost in samozavest.
Tudi doma lahko starši otroku ponudijo veliko priložnosti za samostojnost. Morda lahko otrok sam odnese copate, pospravi eno igračo, izbere med dvema majicama, poskusi jesti z žlico ali pomaga pri preprostem opravilu. Odrasli pri tem potrebujemo predvsem potrpežljivost. Res je, včasih traja dlje. Res je, včasih nastane nered. Toda prav v teh trenutkih otrok raste.
Najlepše je opazovati otroka, ko po več poskusih nekaj uspe narediti sam. Njegov pogled, nasmeh in ponos povedo več kot veliko besed. Takrat vemo, da majhen korak zanj pomeni velik napredek.
Zato si včasih vzemimo trenutek več. Ustavimo se. Počakajmo. Dovolimo otroku, da poskusi. Morda bo potreboval pomoč, morda spodbudo, morda samo naš miren pogled. In morda bomo presenečeni, koliko že zmore.
Vsak otrok raste s svojim tempom. Naša naloga pa je, da mu pri tem stojimo ob strani – z zaupanjem, s toplino in potrpežljivostjo.
Cirila Robič
